Še moj prispevek h kulturi. Prepričana sem bila, da bo informacijska revolucija utrdila dialog kot sredstvo demokracije.Na mojo žalost, se to ni uresničilo.Po SSKJ je kultura skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja.
Za dosego naših ciljev je pomembna medsebojna komunikacija. Koliko smo pozorni na sogovornikove odzive? Posledica so znane, zamere in konflikti. Pri mojem delu se vsakodnevno srečujem z izmenjavo informacij in misli, seveda ne vedno uspešno.
Saj poznate naše »zlate dečke« polne denarja …. Njihovo obnašanje pa je na nivoju, malčka, ki se negotovo postavlja na noge in pripravlja na prve korake.
Spomnimo se na »prvi vtis«…preden smo sploh izrekli prvo besedo. Še vedno se premalo zavedamo, da z iskrenim nasmehom komu polepšamo dan. Okoli mene kar mrgoli posameznikov, ki se ne zavedajo kaj je osebni prostor (intimni pas 15-45 cm, osebni pas 46-122 cm, socialni pas 122-360 cm, javni pas nad 360 cm)…ne zaradi tega, da bi dobila svinjsko gripo, predvsem me moti brca v nogo, tega pa ne prenesem, posebno ne v poslovnem komuniciranju. Pri verbalni komunikaciji ne pozabimo na pozdravljanje, ki je osnova komuniciranja, prav tako ne na predstavljanje in njegova pravila. Saj veste, posebna pravila veljajo v poslovnem komuniciranju.
Drugi del komunikacije je neverbalna komunikacija, očesni stik, mimika, dotik, oblačenje, vedenje o času …da vas ne zamorim.
Dialog je duša pogovora. Prevečkrat pozabljamo, da je pri kulturi dialoga pomembna tudi kultura sogovornika in njegova demokratična zavest. V krizi družbe dialog zelo hitro preraste v monolog močnejšega. Pristen dialog lahko navežem le z nekom, ki je svoboden, nenarejen in veseli me, da od sogovornika prejemam nova znanja in izkušnje, predvsem zato, ker se sogovornik od mene razlikuje.
Kaj storim kadar se srečam zneotesancem? Ponavadi se jim umaknem, ohranim mirno kri in dostojanstvo…čeprav ga v mislih pošljem…
kritično analiziranje različnih vidikov kulturne stvarnosti...
se spominjam s predavanj fenomena Madonne v primerjavi z Marilyn Monroe... kako jo je v vsemu oponašala (v tistih začetnih časih) v nekih odtenkih njen imidž celo izpopolnila, dopolnila... a ji hkrati niti do kolen ni segla... res, če se ne poglobiš, ne moreš dojeti smisla
bi mogoče lahko kdaj razložila me je pravkar prešinilo, da bi bilo morda tudi uporabno pri blogovski komunikaciji...
jap... kultura je še vse kaj drugega kot spomin na Prešerna in proslava ob državnem prazniku, ali opera in gledališka predstava, zbirka pesmi ali še tako zelo bran roman...
lepo, da nas malo spomniš tudi na tiste vrste kulturo, ki jo očitno že malo pozabljamo.
Za razliko od tebe imam pa nekaj pomanjklivosti (nekulturna sem, ja). Če mi nekdo ni všeč, ga ne pošiljam nekam samo v mislih, ampak kar zares. Ti,ti Kloti.
za blogerski prostor sem pa prezelena, pa še predkratkim sem na zapis o "sranju" dobila očitek, da bi jaz vse normativno uredila...tako, da bom nekaj časa lepo pridna
...da prevajalec ameriškega priročnika razume, da 50 inčev ni 122 cm. In tudi 48 ne točno toliko. Da seveda najprej neke ameriške mere, tudi če bi morebiti bile natančno ugotovljive (pa itak niso), v našem kulturnem prostoru ne veljajo, vsekakor pa ne veljajo na centimeter natančno. Lahko pa bi takole na oko rekli, da so meje pol metra, dober meter, in več kot 3 metre.
OK, ko pridem na žlikrofe bom več kot 3 m stran, če pa še kako rečeva, bo pa verjetno laže na enem od onih dveh bližnjih območij
Pa lahko noč!
J
...
{ 09:53, 8. 02. 2010 }
{ Avtor Gost }
nekoč so posneli pogovor med dvema človekoma iz različnih kulturnih območij. eden je bil vajen "našega" osebnega pasu, drugi ne. prvi se je torej drugemu umikal, drugi pa hajdi vedno bolj k njemu. na hitrem posnetku je izpadlo, kot da drugi prvega preganja :-)))) dihajmo kulturo, dokler jo je še kaj ostalo :-) darja
kaj veš mogoče sem pa z namenom napisala ta post, če se slučajno kdaj srečava, bom seveda s seboj imela meter. Hvala za lahko noč, velja še za danes, kajne.
Nič bat. 
